Pozdravljeni taborniki! Moje ime je Pia in sem ena izmed vodovih kronistk. Hodim v sedmi razred in imam 12 let, čeprav bi mi jih marsikdo izmed vas določil manj. Rada berem, treniram karate, jaham, se učim dodatno angleščino in na vse zadnje sem tudi tabornica. Tabornike sem začela obiskovati z sedmimi leti in sem tabornica že pet let. Že od samega začetka sem z Gajo in to je bil še en razlog, da sem se vpisala k njeni veščini. Sicer pa pišem knjige, nobene še nisem izdala, a sem jih počasi pripravljena. Pišem od petega leta in to tudi zelo rada počnem, zato se mi je zdelo, da bi svoje znanje pisanja lahko nadgradila še z vodovo kroniko. In tako sem zdaj tukaj.
Stavim, da ima vsak tabornik svoj najljubši taborniški spomin. Nekaj kar se ti usede v spomin in se možgani tega dobro spominjajo. Tudi jaz imam svoj najljubši taborniški spomin. Vas zanima kateri? No, tako je bilo …
Bila sem stara deset let, ko me je avtobus odpeljal na moj prvi tabor. Bila je zima. Bila sem polna pričakovanj in ko smo po dobrih dveh urah prispeli sem razburjeno stekla v naš dom za tisti teden. Seveda so nas razvrstili v skupine in takrat sem se počutila kot Harry Potter, ko so ga razvrščali v dom. V moji skupini je bila moja sestrična, dva fanta in Iza in Pia, ki sta prav tako vodovi kronistki. Naš vodnik pa je bil Fran. Opravljali smo različne naloge, kot sprehod po telovadci v kateri je bila popolna tema in prenašanje svečke, tri urni pohodi, uprizarjanje predstava in … seveda, moj najljubši pride na koncu. Izdelovanje papirnatega grada. Te naloge sem se še posebej razveselila, saj sem zelo ustvarjalen tip človek. Naš grad je bil prav zares čaroben. Rada imam čarovnijo. Izdelali smo mu skrivni vhod, ki je izgledal kot grm, čez grad smo nalepili koščke barvnega kolaža in izpadel je zelo vpadljivo. Ne hecam se, zaradi vsem teh barv ti je takoj padel v oči. Namen smo imeli narediti tudi balkon iz barvnih slamic, ampak … to je dolga zgodba. No, pravzaprav niti ni tako dolga. Vmes, ko je Fran obrnil grad na glavo, da se je lahko posušil, smo mi naredili balkon. In iskreno … niti sanjalo se nam ni, da je narobe obrnjen. Ko ga je Fran spet pravilno postavil smo obstali. Naš balkon je bil narobe obrnjen. No, in tako na koncu nismo imeli balkona, ker nam je preprosto zmanjkalo časa, da bi naredili novega. Škoda. Ideja je bila dobra. Ampak smo se vsaj naučili, da moramo vedno preveriti preden začnemo delati. Kljub temu je naša skupina na koncu tabora zmagala in prejela »vse« sladkarije, ki so jih vodniki na začetku tabora pobrali. Stara sem bila deset, ampak nikakor ne naivna. Seveda smo vsi vedeli, da to ni bilo vse od sladkarij. Ampak saj ni pomembno, važno, da smo na koncu v roki držali rožnato kladivo z napisom : Prvo mesto. Splača se potruditi, ker si take stvari za vedno zapomniš.
Upam, da ste uživali v mojem članku in se vidimo naslednjič!
Moj najljubši taborniški spomin je moj prvi tabor. Na taboru je bilo cel teden zelo živahno in zabavno, tako kot vedno. V šotoru sem bila z Manco in Elso Tino. Vsak večer nama je z Manco Elsa Tina pripovedovala smešne, vendar zanimive zgodbice. Na prvem taboru se vsi krstijo, tako sem se tudi jaz in ostali, ki so bili prvič na taboru. Krstili smo se tako, da si najprej v moki našel bonbon, nato si stopil v različne zaboje, stekel čez šavje in z zaprtimi očmi skočil iz leteče klopce. Na taboru smo imeli tudi progo preživetja. To je proga z različnimi izzivi na koncu pa se po toboganu spustiš v blato. Tako se mi je moj prvi tabor vtisnil v spomin. Seveda pa je na vseh akcijah zabavno in zanimivo.
-Iva Teraš
Moj najljubši taborniški spomin je obisk slapa Kozjak.
-Manca Pureber