Smo taborniki Rodu gorjanskih tabornikov iz Novega mesta. Imamo že dolgo tradicijo, saj delujemo že skoraj 70 let.

​Rod gorjanskih tabornikov je bil ustanovljen 27. aprila 1952. Takrat je nekaj zanesenjakov na novomeški Gimnaziji ustanovilo Družino gorjanskih tabornikov. Dejavnosti novomeških tabornikov so bile vedno trdno povezane z Gorjanci, zato si je Družina nadela ime po tem dolenjskem gričevju. Člani voda Strela, se še danes dobivajo enkrat mesečno in obujajo spomine na nepozabna taborniška leta. Tako predstavljajo najstarejši delujoči klub grč v ZTS.

Kmalu po ustanovitvi se je Družina preimenovala v Rod gorjanskih tabornikov. Uvodnih akcij se je udeleževalo nekaj deset članov, prvi tabor pa so organizirali avgusta 1952 na prostoru današnjega kampa Otočec. Sledila so izredno aktivna in uspešna leta, ko so si akcije kar sledile ena drugi in ko so novomeški taborniki na slovenskih mnogobojih dosegali neverjetne uspehe. Vod Strela, ki ga lahko v naši taborniški zgodoviniposebej podčrtamo, je bil v tistem času izredno aktiven. Poleg predanega dela in obvladovanja taborniških veščin so aprila leta 1955 izdali prvi taborniški časopis v pokrajini – Tomahawk, ki je sčasoma prešel v časopis Strela in postal januarja 1956 glasilo novomeških tabornikov, kar je ostal vse do današnjih dni.

Konec leta 1956 se je Rod preimenoval v Odred gorjanskih tabornikov in nadaljeval z uspešnim delom. Leta 1959 je štel okoli 220 članov. Sledila so leta, ko je taborništvo v Novem mestu nadaljevalo uspešno pot in se je skozi taborniške vrste zvrstilo mnogo danes uspešnih poslovnežev, univerzitetnih profesorjev in drugih cenjenih posameznikov, ki so se zaradi službenih ali drugih vzrokov nastanili po celi Sloveniji. Večina njih ni nikoli pozabila svojih taborniških let med gorjanskimi taborniki.

V začetku osemdesetih let je delo v Odredu gorjanskih tabornikov nekoliko zamrlo. Bolj ali manj sta delovali le četa Katja Rupena in četa Porečanov. 21. marca 1986 pa je pomenil novo prelomnico v delovanju odreda. Starešina je postal Marko Grein, načelnik odreda pa Frenk Guštin. Ob izdatni pomoči Mojce Grein in Maje Badovinec ter nekaterih starejših in mlajših članov se je začel pravi preporod. Dvem delujočim četam so se pridružile še četa Zelenih otokov, četa Grm in četa Bršljin. Malih navdušencev ni manjkalo, nekoliko starejših, ki bi te medvedke in čebelice naučili taborniških veščin, pa zaradi slabega dela v preteklih letih ni bilo. Novo vodstvo je zato vse sile usmerilo v vzgojo vodnikov.

Poleti leta 1986 smo prvič odšli na taborjenje v Želebej ob Kolpi, ki nas je nato gostil še nekaj let. Vsakoletno taborjenje je postalo vse zahtevnejše, saj se je število članov poskočilo proti 250, število taborečih se je nenehno povečevalo in sčasoma smo bili prisiljeni izvesti tabor v dveh izmenah. Prav tako smo se v dveh izmenah vsako leto odpravili na zimovanje, ki smo ga največkrat preživeli v gozdarski koči na Resi sredi prelepe zimske idile Kočevskega roga. V organizacijo največjih taborniških akcij in številnih izletov so se takoj vključili člani kluba Baretke, kasneje pa se jim je pridružil uspešen in delaven klub Skarabeji.

Leta 1992 smo se zopet preimenovali v Rod gorjanskih tabornikov in nemoteno nadaljevali z delom. V Rodu smo še naprej dajali velik poudarek izobraževanju in tako vzgojili odličen vodstven kader, kar je pripeljalo do tega, da se je število članov Rodu nenehno povečevalo in kar je posebej pomembno, da so člani v taborniških vrstah ostali tudi po zaključku osnovne šole. Tako so aktivno vključeni v delo poleg štirih klubov grč še štirje močni klubi popotnikov in popotnic. Končno smo okrepili starostno skupino, ki smo jo že pred petnajstimi leti tako pogrešali. Poleg republiških akcij se naši člani udeležujejo tudi največjih mednarodnih skavtskih srečanj, delujejo pa tudi kot izobraževalci na tečajih v organizaciji ZTS. Glavnina dela z najmlajšimi poteka tekom celega leta na vodovih sestankih, skoraj dvesto članov Rodu gorjanskih tabornikov pa se dobiva na taborjenju, zimovanju, rodovih izletih, tradicionalnem kostanjevem pikniku, na zimskem dnevu in ob dnevu tabornikov, o vsem pa jih še vedno obvešča rodovo glasilo Strela.